Ne skrbi, konec je srečen!

Čudovite in navdiha polne pripovedi ženskih mandalijev, ki so živele z Meher Babo, niso le skrben zapis o življenju z Njim, temveč tudi zakladnica Njegovih modrosti za vse. Drobtinic, ki vedno znova prevetrijo um in odprejo srce, utrdijo zaupanje in vero Vanj.
Meher Baba je vedno znova ponavljal: »Držite se čvrsto za moj damaan (oblačilo).« Tega se poskušam spominjati tudi takrat, ko moje nebo pokrijejo nevihtni oblaki. A kaj je pravzaprav ta damaan?
Njegovo ime, ki ga tiho ponavljam v sebi. Prošnja, naj mi pomaga, da se umaknem in naredim prostor Njemu. Hvaležnost, le hvaležnost šteje. Kot mi je pred časom lepo napisal prijatelj C.B., Babin ljubimec: »Že pred leti sem se odločil, da nekaj veljajo le molitve hvaležnosti. Bog ve, kaj si želimo in kaj želi On, da dobimo; neprestano opominjati Ga z moledovanjem bi bila žalitev, kot bi imel amnezijo in ne bi vedel najbolje ...«
Biti hvaležen v poglavju svojega življenja, ko doživljamo bolezen, krivico, napor, bolečino, padce vseh vrst – je to sploh možno? Zavedati se v takšnih trenutkih, da ima trpljenje za duhovno pot izreden pomen, kot je vedno govoril Baba ...? Čisto v nasprotju z lahkotno konzumersko njuejdž filozofijo, ki nas hoče prepričati, da je naša z rojstvom pridobljena pravica biti srečen in v željah izpolnjen. Baba pravi, da moramo na življenski daljici preživeti vsa nasprotja, da bi se znebili vezanosti nanje. In na tej poti pomaga. če se držiš za njegov Damaan. Konec pa je, seveda, srečen.
Si predstavljaš Vrhovnega, ki bi podal eno samo Božjo zapoved: Ne skrbi, bodi srečen!? Moja naljubša zapoved – in najtežja prav tako!

Mani, Babina rojstna sestra, ki je ob njem preživela dobesedno celo življenje, je napisala spodnjo zgodbo.

Srečen konec – Mani Irani

Baba nam pravi naj ne skrbimo, tudi ko nas zagrne preveč stvari, ko se borimo in trpimo. On ve, da smo ob Njegovih stopalih čili in zdravi. Ne pravi nam, naj ne skrbimo, tako kot bi to povedal zdravnik svojemu pacientu. To ni nasvet. Ko je Baba kaj rekel, je bilo to z avtoriteto najvišjega znanja, znanja o vsem. Ko torej pravi, ne skrbi, bodi srečen, On ve, da ni razlogov za skrbi.

Ko sem na primer brala Babi knjigo (in se je Baba, vsevedni, obnašal kot nevedni, saj je igro igral vrhunsko) – ko sem torej brala knjigo, me je ponavadi zaustavil na zelo nevarnem, kritičnem trenutku – kjer je Pauline visela čez rob skalnega previsa ali kaj takega, in mi nismo vedeli, če jo bo vlak povozil ali ne – in naročil nam je, naj ne preverjamo, kaj se bo zgodilo ... naj ne listamo naprej, da bi to odkrili. Baba bi me vprašal; »Misliš, da bo srečen konec?« In jaz bi odgovorila: »Toda Baba, saj ne smemo pogledati, torej bomo videli jutri.«

Ampak Baba je imel vedno rad srečne zaključke. In to zato, ker ima Njegova zgodba, zgodba o Njegovem stvarstvu, srečen konec. Mi le potujemo skozi različna poglavja. A nekdo, ki je prebral knjigo in pozna njen konec, lahko z vso veljavo pove: »Ne skrbi, ne skrbi,« medtem ko si sredi groznega poglavja. Zato vedno, ko greš skozi nekaj, kar se zdi težko, tako zelo neprijetno – ne skrbi, spomni se, da je to le poglavje ... naslednje bo mogoče drugačno. Ko pride konec, se zgodba zaključi. Zato bi prav tako lahko uživali v zgodbi, medtem ko smo v njej.

THE DIVINE HUMANITY OF MEHER BABA, Vol. 2, pp. 183-184Copyright 1999 AMBPPCT