Ko verjamem, da sem zapuščena, je čas za zaupanje

Kako čutiti božjo prisotnost v težkih obdobjih, ko se zdi, da smo zapuščeni in sami s svojim bremenom, ki je lahko strah, razočaranje, brezup nad življenjem - z enim pojmom: tema življenja? Takrat je na preverjanju zaupanje v Boga – raje uporabim besedo zaupanje, kot vera. Sama ne vem, zakaj. Vero povezujem s skupkom misli, ki se zdijo neovrgljive. Zaupanje pa pojmujem kot stanje duha, s pomočjo katerega se lahko predam, ne glede na okoliščine. Seveda pa je to moje lastno raziskovanje odnosa do vere, ki ni nujno pravilno. Ko izgubim slepilne bergle (ki smo jih ljudje v življenju sposobni izmišljati v neskončnost) in čutim, da padam, je čas za zaupanje. Zaupanje, da padam v objem, ki je večji od največje teme. Je to vera? Ne vem.
Te dni mineva trinajst let, odkar je zapustila svet Mani, Babina sestra, ki je z njim preživela celo življenje. Njena spodnja pripoved pojasnjuje, da tudi Babini mandaliji niso bili imuni na težke trenutke, ter kako so se z njimi soočali.

Ali vidiš?
Mani S. Irani

Babina fotografija z jagnjem me je spomnila na manjši dogodek. Takoj zatem, ko je Baba zapustil svoje telo, je Eruch jasno povedal, da moramo zgolj nadaljevati z delom tako, kot je Baba hotel, da delamo. Eruch je rekel: »Zdaj ni čas, da bi mislili nase. Moramo še naprej ustreči Babi, nadaljevati tako, kot je On želel.« Kar je Eruch rekel, je pomagalo. Vrnilo nam je pravi pogled na stvari.

Kasneje se je toliko vsega zgodilo. Le majhen prostor v naših srcih je bil namenjen našim lastnim občutkom. Toda leta 1969, po Darshanu v Guruprasadu, Poona, ko smo se vrnili v Meherazad, je bilo videti, da imamo prvič priložnost razmišljati o sebi in o svojih občutkih ter obuditi, dovoliti, da se občutki izrazijo v zasebnosti.

Kakšna dva dni po vrnitvi me je Eruch prosil, naj mu prinesem neke papirje, ki mi jih je Baba dal, da jih hranim. Potrdila sem in se vrnila v ženske prostore ter nemudoma pozabila na to. To mi je Eruch rekel zjutraj. Zdaj pa je sonce zahajalo in prižigale so se svetilke, jaz pa sem se nenadoma spomnila na papirje. Hitro sem odprla svojo skrinjo, našla papirje in čeprav je bila vidljivost že slaba, sem odšla na moško stran.

A Erucha ni bilo v sobi. Našla sem ga pred njegovo kočo, kjer si je pri pipi umival obraz. Rekla sem: »Oh, Eruch, tukaj so papirji.« A ni odgovoril. Ko se je umil, si je obrisal obraz z brisačo, ki je visela zunaj. Potrpežljivo sem čakala. Toda namesto da bi se obrnil k svoji sobi, mi je pokazal hrbet in začel korakati proti polju, mimo mangovega drevesa in tako naprej do roba polja.

Bila sem zbegana, toda Eruch je rekel le: »Pridi,« in jaz sem mu sledila. Komajda se je še videlo, bilo je temno, Eruch pa je stopil na rob polja in postavila sem se poleg njega, ko je rekel: »Ali slišiš?« Napela sem ušesa. Vse je bilo tako mirno, da sem z druge strani polja lahko slišala Baa-Baa, Baa-Baa, Baa-Baa, nenehno klicanje ovac, in zvenelo je, kot bi klicale Babino ime. Rekla sem: »Ja, slišim.« Razumela sem, da je nek ovčar čez noč ogradil ovce na našem polju. Včasih to naredijo na kakšnem polju. Napravijo ogrado iz trnovih vej, da bi bile ovce zaščitene.

Eruch je rekel: »Ali vidiš?« Napela sem oči in ker so bile nekatere ovce bele in so se nemirno premikale, sem jih lahko videla.

Rekla sem: »Ja, vidim ovce.«

On pa je rekel: »Ne, na levi. Ali vidiš na levi?« Na levi ni bilo ničesar. Bilo je precej temno, toda ko sem še naprej zrla, sem nedaleč stran od ovčje staje opazila temnejšo obliko, ki je bila videti kot velika skala. Po glavi so mi zdrvele misli. Kako je lahko velika skala sredi polja? Ne, ni bila skala. Končno sem spoznala, da je človek. Bil je ovčar, ki je sedel tam, miren kot skala, pokrit z eno tistih doma stkanih odej.

In Eruch je rekel: »Ovce mislijo, da je njihov ovčar zapustil čredo, da ga ni več. Nemirno so, kličejo ga, iščejo ga, medtem ko ovčar sedi tam in nenehno strmi v čredo, jo ščiti, pazi nanjo, jo motri. Tako bo sedel, nepremično, obrnjen k njim, zanje bo skrbel vso dolgo noč. Ne bo se premaknil. In ko se bo zdanilo, bodo ovce opazile, da jih njihov ovčar ni nikoli zapustil. Ves čas je bil z njimi.«

THE TURNING OF THE KEY, pp. 254-256, Bill Le PageCopyright 1993 AMBPPCT