Spoznavanja

V čudoviti, drobni knjižici Sve i ništa (The Everything and the Nothing), ki je originalu izšla še v času Babinega življenja in so v njej zapisane Njegove neposredne izjave (»Jaz sem Tisti, ki ga toliko ljudi išče, a tako malo njih me najde«) sem včeraj odprla stran, na kateri je zapis o spoznavanjih. Knjigice že dolgo let nisem brala, zato sem na ta zapis pozabila. Medtem sem večkrat doživela to, o čemer Meher Baba govori. Z nekaterimi »neznanimi« ljudmi se srečamo in odnos se nadaljuje – kot bi ne bili tujci. Nadaljuje se tako, kot bi bila pavza med življenji le kratek počitek, stisk oči, po katerem se osveženi prebudimo in nadaljujemo pogovor z drago osebo tam, kjer smo končali. Ko sem prvič zagledala Babo na fotografiji, se potopila v Njegov tako zelo živ pogled (bolj živ kot je pogled večine nas v živo) sem občutila prav to. Njegov pogled me je božal in mi šepetal: Pozdravljena, ljubljena. Čakal sem nate ...

Besede Meher Babe kot vedno zavibrirajo v zvenu preproste, a globoke resnice:

"Osebe, ki se med seboj še ne poznajo, se praviloma predstavijo in spoznajo ena drugo. Toda spoznavanje ni nujno, ko dve osebi čutita vzajemno ljubezen, ker srce ne potrebuje spoznavanja. Tudi tujca lahko občutita vzajemno bližino, kot bi se poznala od prej. Njihovo čutenje izhaja iz medsebojne povezanosti v preteklih življenjih.

Meni se nihče ne mora predstavljati, ker mi nihče ni neznan. Za večino sem jaz tujec in ko se mi ljudje približajo, se mi predstavijo. A pravzaprav so se mi v preteklosti predstavili že velikokrat – saj so se v prejšnjih življenjih neštetokrat spoznavali z mano, pa odhajali, pozabljali name, da bi se spet in spet z mano spoznavali ... Vsa ta predstavljanja so njihova ponovna približavanja meni v današnjem času."
Sve i ništa, str. 43, pravice za prevod Babun, 1994, Beograd