Ne skrbi, konec je srečen!

Čudovite in navdiha polne pripovedi ženskih mandalijev, ki so živele z Meher Babo, niso le skrben zapis o življenju z Njim, temveč tudi zakladnica Njegovih modrosti za vse. Drobtinic, ki vedno znova prevetrijo um in odprejo srce, utrdijo zaupanje in vero Vanj.
Meher Baba je vedno znova ponavljal: »Držite se čvrsto za moj damaan (oblačilo).« Tega se poskušam spominjati tudi takrat, ko moje nebo pokrijejo nevihtni oblaki. A kaj je pravzaprav ta damaan?
Njegovo ime, ki ga tiho ponavljam v sebi. Prošnja, naj mi pomaga, da se umaknem in naredim prostor Njemu. Hvaležnost, le hvaležnost šteje. Kot mi je pred časom lepo napisal prijatelj C.B., Babin ljubimec: »Že pred leti sem se odločil, da nekaj veljajo le molitve hvaležnosti. Bog ve, kaj si želimo in kaj želi On, da dobimo; neprestano opominjati Ga z moledovanjem bi bila žalitev, kot bi imel amnezijo in ne bi vedel najbolje ...«
Biti hvaležen v poglavju svojega življenja, ko doživljamo bolezen, krivico, napor, bolečino, padce vseh vrst – je to sploh možno? Zavedati se v takšnih trenutkih, da ima trpljenje za duhovno pot izreden pomen, kot je vedno govoril Baba ...? Čisto v nasprotju z lahkotno konzumersko njuejdž filozofijo, ki nas hoče prepričati, da je naša z rojstvom pridobljena pravica biti srečen in v željah izpolnjen. Baba pravi, da moramo na življenski daljici preživeti vsa nasprotja, da bi se znebili vezanosti nanje. In na tej poti pomaga. če se držiš za njegov Damaan. Konec pa je, seveda, srečen.
Si predstavljaš Vrhovnega, ki bi podal eno samo Božjo zapoved: Ne skrbi, bodi srečen!? Moja naljubša zapoved – in najtežja prav tako!

Mani, Babina rojstna sestra, ki je ob njem preživela dobesedno celo življenje, je napisala spodnjo zgodbo.

Srečen konec – Mani Irani

Baba nam pravi naj ne skrbimo, tudi ko nas zagrne preveč stvari, ko se borimo in trpimo. On ve, da smo ob Njegovih stopalih čili in zdravi. Ne pravi nam, naj ne skrbimo, tako kot bi to povedal zdravnik svojemu pacientu. To ni nasvet. Ko je Baba kaj rekel, je bilo to z avtoriteto najvišjega znanja, znanja o vsem. Ko torej pravi, ne skrbi, bodi srečen, On ve, da ni razlogov za skrbi.

Ko sem na primer brala Babi knjigo (in se je Baba, vsevedni, obnašal kot nevedni, saj je igro igral vrhunsko) – ko sem torej brala knjigo, me je ponavadi zaustavil na zelo nevarnem, kritičnem trenutku – kjer je Pauline visela čez rob skalnega previsa ali kaj takega, in mi nismo vedeli, če jo bo vlak povozil ali ne – in naročil nam je, naj ne preverjamo, kaj se bo zgodilo ... naj ne listamo naprej, da bi to odkrili. Baba bi me vprašal; »Misliš, da bo srečen konec?« In jaz bi odgovorila: »Toda Baba, saj ne smemo pogledati, torej bomo videli jutri.«

Ampak Baba je imel vedno rad srečne zaključke. In to zato, ker ima Njegova zgodba, zgodba o Njegovem stvarstvu, srečen konec. Mi le potujemo skozi različna poglavja. A nekdo, ki je prebral knjigo in pozna njen konec, lahko z vso veljavo pove: »Ne skrbi, ne skrbi,« medtem ko si sredi groznega poglavja. Zato vedno, ko greš skozi nekaj, kar se zdi težko, tako zelo neprijetno – ne skrbi, spomni se, da je to le poglavje ... naslednje bo mogoče drugačno. Ko pride konec, se zgodba zaključi. Zato bi prav tako lahko uživali v zgodbi, medtem ko smo v njej.

THE DIVINE HUMANITY OF MEHER BABA, Vol. 2, pp. 183-184Copyright 1999 AMBPPCT

Kako ljubiti Boga?

Kako naj bi vedeli, kdaj in kako nas bo okužil virus Ljubezni? Pride in si te vzame, širi se po duhu in ruši obrambne zidove nevednosti, dokler ne začutiš, da si neizpodbitno bolan in da umiraš. Pa čeprav boš živel še tisoč življenj, v svojem bolnem hrepenenju po Njem, ki te je okužil, že čutiš slast končnega predajanja. Meher Baba pravi, da se zares rodimo le enkrat (v iluzijo) in zares umremo le enkrat (dokončno, za iluzijo) – medtem pa preživimo milijone življenj v evoluciji in potem še involuciji zavesti.
Med razmišljanjem, kako Bog ljubi, se mi je porodila ta prispodoba:
Začetnike v Ljubezni treplja po glavi in ščiplje za lička, deli »bonbončke«, dokler jih ne omreži. Že okužene z Njegovo Ljubeznijo počasi pripravi do tega, da razmišljajo o tem, kaj pomeni ljubiti Boga – in v bitkah s svojimi razvadami poskušajo temu slediti. Tistim njegovim najbližjim postavlja najtežje preizkušnje. Do vseh pa je enako, brezpogojno milosten.
Meher Baba pomeni usmiljeni oče.
Obstajajo še tisti, ki jih nikoli ne spusti iz objema – zgolj zato, ker ga tako zelo potrebujejo. Meher Baba je nekoč rekel (nekako teko), da so revni, zavrženi, hudo trpeči ljudje najbližje Bogu. Zakaj? Morda zato, ker jih je svet zapustil in je On vse in edino, za kar se lahko oprimejo.

Kako ljubiti Boga – Meher Baba:

Najbolj praktično je ljubiti Boga tako, da ljubimo svoje bližnje. Če do drugih čutimo enako kot čutimo do svojih najdražjih, ljubimo Boga.

Če zremo vase, namesto da bi iskali napake v drugih, ljubimo Boga.

Če krademo sebi, da bi pomagali drugim, namesto da bi kradli drugim, da bi pomagali sebi, ljubimo Boga.

Če trpimo v tujem trpljenju in smo srečni v tuji sreči, ljubimo Boga.

Če o sebi razmišljamo kot da smo srečnejši od mnogo, mnogo drugih, namesto da se vznemirjamo o lastni nesreči, ljubimo Boga.

Če potrpežljivo in z zadovoljstvom prenašamo svojo usodo in sprejmemo, da je to Njegova volja, ljubimo Boga.

Če razumemo in čutimo, da je najpomembnejše dejanje vdanosti in čaščenja Boga to, da ne ranimo ali prizadanemo nobenega Njegovega bitja, ljubimo Boga.

Da bi ljubili Boga tako, kot Ga je treba ljubiti, moramo živeti za Boga in umreti za Boga, vedoč da je cilj vsega življenja ljubiti Boga in Ga najti kot svojo lastno Bit.

THREE INCREDIBLE WEEKS WITH MEHER BABA, pp. 5-6Malcolm Schloss and Charles Purdom Copyright 1979 AMBPPCT

Spoznavanja

V čudoviti, drobni knjižici Sve i ništa (The Everything and the Nothing), ki je originalu izšla še v času Babinega življenja in so v njej zapisane Njegove neposredne izjave (»Jaz sem Tisti, ki ga toliko ljudi išče, a tako malo njih me najde«) sem včeraj odprla stran, na kateri je zapis o spoznavanjih. Knjigice že dolgo let nisem brala, zato sem na ta zapis pozabila. Medtem sem večkrat doživela to, o čemer Meher Baba govori. Z nekaterimi »neznanimi« ljudmi se srečamo in odnos se nadaljuje – kot bi ne bili tujci. Nadaljuje se tako, kot bi bila pavza med življenji le kratek počitek, stisk oči, po katerem se osveženi prebudimo in nadaljujemo pogovor z drago osebo tam, kjer smo končali. Ko sem prvič zagledala Babo na fotografiji, se potopila v Njegov tako zelo živ pogled (bolj živ kot je pogled večine nas v živo) sem občutila prav to. Njegov pogled me je božal in mi šepetal: Pozdravljena, ljubljena. Čakal sem nate ...

Besede Meher Babe kot vedno zavibrirajo v zvenu preproste, a globoke resnice:

"Osebe, ki se med seboj še ne poznajo, se praviloma predstavijo in spoznajo ena drugo. Toda spoznavanje ni nujno, ko dve osebi čutita vzajemno ljubezen, ker srce ne potrebuje spoznavanja. Tudi tujca lahko občutita vzajemno bližino, kot bi se poznala od prej. Njihovo čutenje izhaja iz medsebojne povezanosti v preteklih življenjih.

Meni se nihče ne mora predstavljati, ker mi nihče ni neznan. Za večino sem jaz tujec in ko se mi ljudje približajo, se mi predstavijo. A pravzaprav so se mi v preteklosti predstavili že velikokrat – saj so se v prejšnjih življenjih neštetokrat spoznavali z mano, pa odhajali, pozabljali name, da bi se spet in spet z mano spoznavali ... Vsa ta predstavljanja so njihova ponovna približavanja meni v današnjem času."
Sve i ništa, str. 43, pravice za prevod Babun, 1994, Beograd

Vse izgine v Oceanu Ljubezni – Meher Baba

Eruch Jessawala, eden ob bližnjih Babinih Mandalijev, ki je preživel praktično vse življenje ob Njem, je obiskovalcem Babinega Samadhija (groba) vrsto let pripovedoval čudovite zgodb o življenju ob Njem. Zgodbe so izšle v knjigi That`s how it was. Če si jo kdo od vas zaželi prebrati ... naj se oglasi.
Spodaj zapisano je pripovedoval Eruch Jessawala:

Tolmun moje ljubezni, ki je v tebi

Spomnim se dogodka, ki se je pripetil med Babinim obiskom Amerike leta 1952. Baba je bil v Myrtle Beachu in ena od oseb, ki so prišle, da bi ga videle, je bila ženska, ki je prvič srečala Babo v ZDA leta 1935. Zelo slabo se je počutila, saj je njen način življenja razočaral Babo in mu povzročal trpljenje. Baba ji je zagotovil, da jo ljubi in naj o ničemer več ne skrbi.

A naslednji dan, ko je videla Babo, se je ponovno vznemirila, da je njena slabost povzročila Babi trpljenje. Spet ji je Baba povedal: »Ljubim te,« in nadaljeval z zagotovilom: »Ne skrbi zaradi svojih slabosti. Sčasoma bodo izginile; četudi se še kar vlečejo, jih bo ljubezen nekega dne pogoltnila. Vse izgine v Oceanu Ljubezni. Ker te ljubim, imaš v sebi tolmun ljubezni. Ko se počutiš nesrečna, ko se prepustiš svoji slabosti, se potopi v ta tolmun ljubezni. Osveži se v tolmunu moje ljubezni v sebi. Vedno je tam. Četudi izpiraš svojo slabost v njem vsak dan, bo ostal čist. Ne skrbi, Baba te ljubi in to je vse, kar je resnično važno.«

Baba bi nas tolažil: »Padate, spotikate se, omahujete, toda kako bom lahko treniral svojo neizmerno sočutje, če ne padate? Zapomnite si, ko padate, se moja roka iztegne, da vas spet dvigne.«

Važno je le, da se spominjate Babe. Ne ponavljajte neprestano o svojih slabostih, ne tuhtajte neprestano o svojih neuspehih in polomijah; to ne vodi nikamor. Tisto kar na poti ljubezni šteje, je spominjati se Babe bolj in bolj.

IS THAT SO?, p. 83, ed. Bill Le Page, Copyright 1985 Bill Le Page

Prva je intuicija – Meher Baba

Ljudje vse bolj postajamo pozorni na vrednost intuicije. Naše čvekajoče misli, ki brenčijo v glavi, so pogosto ovira za delovanje, s katerim bi bili v skladu sami s sabo in trenutkom. Potem pa se pojavi – na videz od nikoder - to, kar imenujemo glas intuicije, ter nas usmeri, zavede v nekaj, kar sicer ne bi storili. Kaj je pravzaprav intuicija, od kje prihaja, kaj stoji za njo? V SSKJ piše, da je intuicija neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja, navdih. Prilagam besede Meher Babe o intuiciji.

»Ko začutiš nekaj kot intuicijo in o tem nimaš nobenih dvomov, potem vedi, da je resnična. Ni treba dajati važnosti mislim dvoma in občasnim čustvom, ki te prešinejo. Če pa čutiš, da se dotakne tvojega srca, ji sledi.

Če prihaja iz uma, potem to ni intuicija. Intuicija pomeni tisto, kar pride iz srca. Na božanski poti je prva intuicija, zatem inspiracija, nato razsvetljenje in končno Realizacija. Če se dotakne tvojega srca, ji sledi. In po Božji volji, od danes naprej boš vedel, da če je intuicija, je vse prav.

Moja ljubezen ti bo pomagala in te vodila, da boš razumel, kaj je prav. Ljubi Babo. Bog hoče odkritosrčno ljubezen. On je vsa odkritosrčnost in hoče odkritosrčno ljubezen. Zato ljubi Babo. Bog ti bo pomagal v tvojem prizadevanju za Resnico.«

LORD MEHER, Vol. 11 & 12, p. 3812, Bhau KalchuriCopyright 1997 AMBPPCT

Kaj je Bog? Ljubezen. Neskončna ljubezen.

Meher Baba je bil nekaj dni v Nasiku, kjer 28. maja 1937 zjutraj, pred zajtrkom, odprl razpravo o ljubezni:

"Kaj je ljubezen? Dajati in nikoli prositi. Kaj vodi v takšno ljubezen? Milost. Kaj vodi k milosti? Milosti se ne da poceni kupiti. Zaslužiti se jo da s pripravljenostjo vedno služiti drugim in zavračanjem, da bi ti drugi služili.

Veliko stvari vodi k tej milosti:
drugim želeti dobro ne glede na ceno;
nikoli obrekovati;
vrhunska strpnost;
poskušati ne skrbeti, kar je skoraj nemogoče, a kljub temu poskušati;
misliti bolj na dobre plati drugih in manj o njihovih slabih plateh.

Ko je Kristus dejal: »Ljubite svojega soseda,« ni mislil, da se vanj zaljubite. Če nekaj od zgoraj naštetega upoštevate popolnoma, bo ostalo sledilo. Tedaj se spusti milost. Imej ljubezen; in ko imaš ljubezen, je združenje z Ljubljenim zanesljivo. Ko ljubiš, tedaj daješ. Ko se zaljubiš, si drugega želiš. Ljubi me kakor ti je drago, a ljubi me. Vse je to isto.

Ljubi me. Jaz sem čist, sem izvir čistosti, zato vse slabosti pogoltnem v svojem ognju ljubezni.

Predaj vse svoje grehe, šibkosti, vrline meni – daj jih. Nič nimam proti, četudi se kdo zaljubi vame; jaz lahko to prečistim. Toda če se zaljubiš v kogarkoli drugega, temu ne moreš reči ljubezen.

Ljubezen je čista kot Bog. Daje in nikoli ne vpraša. Da bi se lahko tako ljubilo, je potrebna milost.

Jogiji na Himalaji, ki meditirajo leta, sedijo v samadhiju, s svojimi bliskajočimi očmi in bradami, nimajo takšne ljubezni. Zelo je dragocena. Mati, ki umre za otroka – kar je vrhunsko žrtvovanje – ni ta ljubezen. Heroji umirajo za svojo domovino, a to ni ljubezen.

Ljubezen lahko spoznaš šele, ko jo imaš. Ne moreš jo razumeti teoretično, moraš jo izkusiti.

Majnun je ljubil Leilo. To je bila čista, ne fizična ljubezen, niti intelektualna, pač pa duhovna ljubezen. Leilo je videl v vsakomur in v vsemu. Nikoli ni razmišljal o jedi, pijači, spanju, ne da bi mislil na njo. Ves čas je želel, da bi bila srečna. Z zadovoljstvom bi jo videl poročeno z drugim, če bi vedel, da jo to osrečuje. Končno ga je to vodilo k meni. Ko ljubiš, ni nobene misli o sebi, le o Ljubljenem, neprestano, vsak trenutek.

Četudi bi se trudil, ti ne bi uspelo imeti takšno ljubezen. Zanjo je potrebna milost. A poskušanje vodi k milosti.

Kaj je Bog? Ljubezen. Neskončna ljubezen."

Odlomek iz Lord Meher, Bhau Kalchuri, Vol. 6, str. 2184-2185.