Meher Babino svarilo o nevarnosti lažnih učiteljev

»Ko enkrat razpreš svoja krila, da bi poletel, leti naravnost kokor labod. Nikar ne prhutaj z veje na vejo kot vrabec, kajti veliko stvari te lahko vznemiri na poti, potovanje pa je dolgo.« Meher Baba
(Citirano v: Kitty Davy, Love Alone Prevails, pp. 713-714)


Babino zadnje svarilo, ki ga je podal julija leta 1968, vsebuje izrecen ukaz za Njegove ljubljence*, ki se tiče zapletanja s takšnimi mojstri:
»V tem kritičnem obdobju avatarske dobe je važno, da se v vsakem trenutku pazite oseb, ki druge zavajajo v vero, da so sami svetniški in pobožni, in ki zatrjujejo, da imajo nadnaravne moči. Ne glede na to, kako pobožna je videti taka oseba, Babin ljubljenec ne sme nikoli mešati takšne pobožnosti z Božanskostjo Avatarja!
Resničen Babin ljubljenec si mora zapomniti ponovljeno svarilo, dano vsem Babinim ljubljencem vedno znova, naj se izogibajo oseb, ki čutijo in trdijo, da so učitelji** in svetniki ter posedujejo moči, ki naj bi pomagale človeškim bitjem. Njegovi ljubljenci in delavci se ne bi smeli nikoli zapletati s takšnimi osebami in posli, ša manj pa s sprevrženimi »pomagalci človeštvu«, ki nimajo nikakršnega spoštovanja ali obzira do Popolnih Učiteljev** in do Avatarja dobe. Pazite se njih, ki izkoriščajo duhovnost, da bi dosegali lastne sebične cilje in varali druge v imenu Sadguruja** in Avatarja.«
Na koncu tega opozorila doda Baba opombo, ki jo je prvotno podal februarja leta 1966:
»Bežite pred mojstri, ki so kot večbarvne električne luči, ki se prižigajo in ugašajo, osvetljujejo temno nebo vašega sveta in vas znova puščajo v temi.«
(Iz intervjuja z Arnavaz N. Dadachanji z Nancy Wall)
------------------------
*Težavo imam s prevajanjem na angleškem govornem področju sprejetega izraza »Baba lover«. Nikakor nisem zadovoljna z besedo »ljubljenec« in sprejemam vse dobre predloge!

**V Babinih knjigah se uporablja beseda Master, Perfect Master in Sadguru. Sadguru je vedantski izraz za Popolnega učitelja (več o tem v knjigi Bog govori), po angleško Perfect Master.
-----------------------

Kaikuhushru Pleaderju, ki je imel navado obiskovati svetnike in Sadhuje (napredne duše), je Baba rekel:
»Ne išči vratarjev in čuvajev. Oprimi se Vrhovnega. Nikoli ne išči njegovih služabnikov. Noben minister ali sekretar ti ne bo pomagal. Kralj je koncu koncev kralj, služabnik pa le služabnik. Ko si se enkrat približal neposredno kralju, ni nobene potrebe, da bi vzdrževal prijateljsko držo z njegovimi služabniki. Tvoje prijateljstvo s kraljem lahko izzove vsako stanje, toda držati bi se moral njega. Tudi če si na robu smrti, nikoli ne izpusti njegove dlani.«

»Vrhovni (Imperator) je popolno znanje. Vsak bi moral v njegovi družbi pozabiti na vse in vsakogar. Vsak bi moral prenehati s prejšnjimi navadami. Moral bi nehati razmišljati o meditaciji ali ponavljanju Božjega imena, ali kakršnikoli drugi obliki oboževanja. Največ kar lahko od takšnih praks dobiš je, da vstopiš v samadhi (trans, izzvan z duhovno meditacijo). Takšne prakse ti nikoli ne bodo pomagale, da posteneš eno z Bogom.«

»Namesto tega bi se moral ukloniti volji Vrhovnega, z eno samo mislijo: »O Bog, kdaj te bom srečal?« To hrepenenje bi moralo biti prisotno štiriindvajset ur na dan. Če je občutenje tega dovolj intenzivno, ga bo Bog prav gotovo izpolnil.«

»Dobro je pomagati ljudem, toda služenje pod vodstvom in po navodilih Popolnega učitelja je najboljše. Služenje novopečenim gurujem in lažnim svetnikom te bo vrglo na dno. Ti hipokriti te bodo pustili, da izvisiš. Če imaš dovolj smole, da najdeš lažnega guruja, te bo sprejel in vzel, da mu služiš. Vendar se te bo kasneje odrekel, to pa bo ohladilo tvoje hrepenenje. Namesto da bi jih izgubil, boš sanskare* nakopičil. Razočaran boš in priskutilo se ti bo.«

»Ti lažni svetniki ti ne morejo dati nič, medtem ko ... Waliji** in Piri s šestega in sedmega nivoja lahko dvignejo tvojo zavest na višji nivo že z enim samim pogledom. Toda to ni stanje Popolnega učitelja, saj te napredne duše niso Popolne. Včasih niti Popolni učitelji ne morejo pomagati tem, ki so ujeti v teh mrežah. Zatorej sprejmi Popolne, nikar si niti ne krajšaj čas z naprednimi dušami petega in šestega nivoja. Zalepi se na Vrhovnega in ne zapuščaj ga pod nobenim pogojem.«
»Jaz sem v vsakomur. Toda če se me oprimeš, boš imel koren vse kreacije v svoji roki. Tako se ti ne bo treba prizadevati za vejami in listi. Če imaš dovolj sreče, da se oprimeš Vrhovnega, ga ne smeš nikoli, nikoli zapustiti.«
»Vse reke tečejo vame. Jaz sem ocean. Prenehaj se ozirati okrog in glej le v ocean. S koncentriranjem name boš tudi sam postal ocean. Gledati v ocean pomeni izvrševati moje želje v vsakem trenutku.«
Meher Baba, 6 September 1929, Bombay, to Kaikhushru Pleader, Lord Meher vol.
4, pp. 1215-1216
-----------------------------------
* sanskara (vedantski termin): impresija, vtis v umu. So razlog, da človek ne spozna takoj resnice o sebi, pač pa se zaveda materialnega sveta. O sanskarah več v Bog govori in Besede
** wali, pir: sanskrtski izraz za duše, ki v involuciji zavesti dospejo na peti oz. šesti nivo zavesti (sedmi je realizacija).
-----------------------------------

Meher Baba je pojasnil ljudem, da so impresije v umu (sanskare) neizbežen produkt razvoja zavesti v procesu evolucije. Ko se duša v prosecu evolucije prvič utelesi kot človek, ima popolnoma zrelo zavest, da bi spoznala resnico. A ker je njena zavest obremenjena z impresijami preteklih življenj, jo te silijo, da se zaveda le iluzije (materialnega sveta). Impresije jo silijo, da jih izrablja (peživlja), s tem pa ustvarja nove in nove ter se tako še naprej zapleta. Šele po ogromnem številu reinkarnacij, ko je posameznik izmučen od potovanj skozi nasprotja, je pripravljen, da odvrne pogled iz iluzije v svojo notranjost. Zdaj se lahko začne involucija zavesti, ki se konča z realizacijo, ko duša spozna, da nikoli ni bila ločena, da je eno z Bogom. Meher Baba pove, da edinole Popoln učitelj (in seveda Avatar) lahko vodi posameznika tako, kot je njegovim sanskaram potrebno, da bi najlažje dosegel osvoboditev. Le na tak način se stare impresije odvijajo, nove pa ne nastajajo.
Zato sem prevedla in združila vse te odlomke iz Meher Babinih sporočil, da bi morda bralcu postalo jasno, zakaj ni vseeno na kakšen način pristopamo k duhovnosti.
Za konec še tale zapis:


ODLAGANJE SANSKAR
Sheela Kalchuri Fenster

Nekoč sem vprašala Babo: »Ko se ti kdo pokloni, odloži vse svoje sanskare k tvojim nogam. Podobno odložijo svoje sanskare tudi, ko pridejo k samadhiju (op.: tu je samadhi mišljen kot grob umrlega) Popolnega učitelja in se poklonijo. Kakšna je razlika, če gredo k samadhiju tistih, ki niso duhovno napredni? Tudi sem odložijo svoje sanskare. K vsakomur lahko gredo – in še vedno odložijo svoje sanskare nanje.«

Baba je odgovoril: »To je res. Če si tam z vso svojo vero, ni pomembno, pa četudi oseba, ki jo obožuješ, sploh ni resnična. Toda če nimaš zares vere, se bodo vse tvoje sanskare vrnile nazaj k tebi in prav nič koristi nimaš od tega. Ob samadhiju Popolnega učitelja pa, ne glede na to, če verjameš vanj ali ne, odložiš vse svoje sanskare, ko se mu pokloniš. Nikoli več se ne vrnejo k tebi.«
GROWING UP WITH GOD, p. 183Copyright 2009 by David and Sheela Fenster

Ko verjamem, da sem zapuščena, je čas za zaupanje

Kako čutiti božjo prisotnost v težkih obdobjih, ko se zdi, da smo zapuščeni in sami s svojim bremenom, ki je lahko strah, razočaranje, brezup nad življenjem - z enim pojmom: tema življenja? Takrat je na preverjanju zaupanje v Boga – raje uporabim besedo zaupanje, kot vera. Sama ne vem, zakaj. Vero povezujem s skupkom misli, ki se zdijo neovrgljive. Zaupanje pa pojmujem kot stanje duha, s pomočjo katerega se lahko predam, ne glede na okoliščine. Seveda pa je to moje lastno raziskovanje odnosa do vere, ki ni nujno pravilno. Ko izgubim slepilne bergle (ki smo jih ljudje v življenju sposobni izmišljati v neskončnost) in čutim, da padam, je čas za zaupanje. Zaupanje, da padam v objem, ki je večji od največje teme. Je to vera? Ne vem.
Te dni mineva trinajst let, odkar je zapustila svet Mani, Babina sestra, ki je z njim preživela celo življenje. Njena spodnja pripoved pojasnjuje, da tudi Babini mandaliji niso bili imuni na težke trenutke, ter kako so se z njimi soočali.

Ali vidiš?
Mani S. Irani

Babina fotografija z jagnjem me je spomnila na manjši dogodek. Takoj zatem, ko je Baba zapustil svoje telo, je Eruch jasno povedal, da moramo zgolj nadaljevati z delom tako, kot je Baba hotel, da delamo. Eruch je rekel: »Zdaj ni čas, da bi mislili nase. Moramo še naprej ustreči Babi, nadaljevati tako, kot je On želel.« Kar je Eruch rekel, je pomagalo. Vrnilo nam je pravi pogled na stvari.

Kasneje se je toliko vsega zgodilo. Le majhen prostor v naših srcih je bil namenjen našim lastnim občutkom. Toda leta 1969, po Darshanu v Guruprasadu, Poona, ko smo se vrnili v Meherazad, je bilo videti, da imamo prvič priložnost razmišljati o sebi in o svojih občutkih ter obuditi, dovoliti, da se občutki izrazijo v zasebnosti.

Kakšna dva dni po vrnitvi me je Eruch prosil, naj mu prinesem neke papirje, ki mi jih je Baba dal, da jih hranim. Potrdila sem in se vrnila v ženske prostore ter nemudoma pozabila na to. To mi je Eruch rekel zjutraj. Zdaj pa je sonce zahajalo in prižigale so se svetilke, jaz pa sem se nenadoma spomnila na papirje. Hitro sem odprla svojo skrinjo, našla papirje in čeprav je bila vidljivost že slaba, sem odšla na moško stran.

A Erucha ni bilo v sobi. Našla sem ga pred njegovo kočo, kjer si je pri pipi umival obraz. Rekla sem: »Oh, Eruch, tukaj so papirji.« A ni odgovoril. Ko se je umil, si je obrisal obraz z brisačo, ki je visela zunaj. Potrpežljivo sem čakala. Toda namesto da bi se obrnil k svoji sobi, mi je pokazal hrbet in začel korakati proti polju, mimo mangovega drevesa in tako naprej do roba polja.

Bila sem zbegana, toda Eruch je rekel le: »Pridi,« in jaz sem mu sledila. Komajda se je še videlo, bilo je temno, Eruch pa je stopil na rob polja in postavila sem se poleg njega, ko je rekel: »Ali slišiš?« Napela sem ušesa. Vse je bilo tako mirno, da sem z druge strani polja lahko slišala Baa-Baa, Baa-Baa, Baa-Baa, nenehno klicanje ovac, in zvenelo je, kot bi klicale Babino ime. Rekla sem: »Ja, slišim.« Razumela sem, da je nek ovčar čez noč ogradil ovce na našem polju. Včasih to naredijo na kakšnem polju. Napravijo ogrado iz trnovih vej, da bi bile ovce zaščitene.

Eruch je rekel: »Ali vidiš?« Napela sem oči in ker so bile nekatere ovce bele in so se nemirno premikale, sem jih lahko videla.

Rekla sem: »Ja, vidim ovce.«

On pa je rekel: »Ne, na levi. Ali vidiš na levi?« Na levi ni bilo ničesar. Bilo je precej temno, toda ko sem še naprej zrla, sem nedaleč stran od ovčje staje opazila temnejšo obliko, ki je bila videti kot velika skala. Po glavi so mi zdrvele misli. Kako je lahko velika skala sredi polja? Ne, ni bila skala. Končno sem spoznala, da je človek. Bil je ovčar, ki je sedel tam, miren kot skala, pokrit z eno tistih doma stkanih odej.

In Eruch je rekel: »Ovce mislijo, da je njihov ovčar zapustil čredo, da ga ni več. Nemirno so, kličejo ga, iščejo ga, medtem ko ovčar sedi tam in nenehno strmi v čredo, jo ščiti, pazi nanjo, jo motri. Tako bo sedel, nepremično, obrnjen k njim, zanje bo skrbel vso dolgo noč. Ne bo se premaknil. In ko se bo zdanilo, bodo ovce opazile, da jih njihov ovčar ni nikoli zapustil. Ves čas je bil z njimi.«

THE TURNING OF THE KEY, pp. 254-256, Bill Le PageCopyright 1993 AMBPPCT