Z Babo sem se prvič srečala leta 1991. Besedo »srečala« mislim v dobesednem pomenu – zame je bilo to resnično srečanje, čeprav sem zagledala le Njegov fotografski portret. Kaj se je v tistem trenutku zgodilo znotraj mene, bi težko opisala - predvsem zato, ker je tudi zame nerazumljivo. Preplavili so me občutki vzhičenja; sreče pomešane s prepoznavanjem nečesa, kar nisem razumela, niti nisem imela potrebe komurkoli (vključno s sabo) pojasnjevati. Fotografija je visela v kuhinji pri mojih prijateljih R. in J. iz Zagreba in vprašala sem ju, kdo je to. Rekla sta le: »To je Meher Baba.« Prosila sem ju za fotokopijo fotografije. R. mi je naredil dve, ki sem ju kot nekaj najbolj dragocenega odnesla s sabo domov, v Ljubljano. Veliko let sta bili ti dve sliki zame dovolj – poleg knjig »Besede« in »Bog govori«, prevedenih v srbohrvaščino.
Vse od tega prvega trenutka nikoli nisem podvomila Vanj. V svoji intimi se seveda včasih ukvarjam s skrivnostnim vprašanjem, zakaj je Baba tako brezkompromisno vstopil v moje življenje, popolnoma osvojil moje srce in postal neizpodbitna avtoriteta za življenje v celoti (ne le za tisti del, ki ga ljudje običajno označimo kot duhovnost – kot bi lahko bila duhovnost le oaza v puščavi življenja!). V resnici mi za odgovor ni mar. Bolj pomembno mi je, da je Baba moj. Nekomu, ki ga Meher Baba ni pritegnil v Svoj ljubezenski objem, se bo morda ta moj Baba zdel čuden. Tistemu pa, ki je Baba zlezel pod kožo, bo jasno, o čem govorim. Baba je moj, popolnoma moj – ne glede na to, da je od vseh in vsega. Baba je moja največja inspiracija, ko jo potrebujem; izziv ko postanem prevelika ter zavetje, ko se počutim izgubljena. A z leti sem začela v svojem življenju pogrešati ljudi, s katerimi bi lahko podelila svoje najbolj intimne občutke o Njem. No, nekaj malega se jih je sčasoma nabralo okrog mene. To so zdaj zame najbolj dragocena prijateljstva.
Za ta blog sem se odločila, ker v slovenščini Baba skoraj ni prisoten. Doma imam vse Njegove (in o Njem) knjige, ki so izšle srbohrvaščini, kot tudi vrsto izdaj v angleščini. Ker še ne vidim možnosti za prevode teh knjig, si želim, da bi drobce biserov, ki polnijo moje srce, prenesla v slovenščino. Nekaj od prebranega bom poskušala vtkati v bodoče zapise. Morda bodo ti prevodi površni in slabi – naj mi bo to, prosim, oproščeno, v imenu iskrene želje, da Meher Baba seže v srce vseh tistih, ki jim je to namenjeno.
Pa še to: v slovenščini se besede njegov, on ... itd ne pišejo z veliko začetnico. Ko gre za Babo, sem zavestno prezrla to pravilo pravopisa in izbrala angleški način. Zaradi razlikovanja med vsakdanjim in Absolutnim. Slednje pomeni zame vse, kar se tiče Njega. Jaj Baba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar