MEHER BABA GOVORI SLOVENSKO

Zgoraj zapisano so le moje sanje. Meher Baba je prenehal uporabljati govor kot sredstvo komunikacije 10. julija l. 1925. Vse do l. 1954 je namesto govora uporabljal tablico z izpisano abecedo, zatem pa je prenehal uporabljati še to in je komuniciral le s kretnjami ter izredno živo mimiko obraza.Nekaj Babinih najbolj znanih rekov je: »Nisem prišel, da bi poučeval, temveč da prebudim.« »Resnične stvari se učijo in naučijo v tišini.« »Če ne morete slišati moje tišine, kakšno korist imajo potem besede?«

Zase lahko trdim, da sem slišala Njegov jezik ljubezni, toda o tem morda kdaj drugič. Danes želim omeniti tisto, kar je Baba napisal, oz. so o Njem napisali njegovi Mandaliji in ljudje, ki so živeli z Njim ali ob Njem.

Kljub skoraj vseživljenski tišini je izdiktiral oz. pregledal in odobril izdaji dveh knjig, ki spadajo pod njegovo neposredno avtorstvo: Bog govori in Besede (v angleškem prevodu God Speaks ter Discourses). Ti dve sta moji sveti knjigi, moji osebni bibliji. Bog govori je izšla v srbohrvaščini leta 1990, v kolofonu Besed pa je omenjeno leto 1994, čeprav bi lahko stavila, da sem jo kupila že leta 1991! Ker je izdaja teh dveh velik projekt, ni čudno, da sta izšli za celotno govorno področje takrat že razpadle Jugoslavije.

Kaj pa slovenščina? Ukvarjam se z zamislijo, da bi Baba zlezel v srca več Slovencev, če bi bile Njegove besede dostopne v našem jeziku. Čeprav – če sem iskena – se zavedam, da je to pravzaprav stvar Njegove volje. Kajti Baba ne govori le človeški jezik, Baba govori jezik Absolutnega. Ta pa je dosegljiv vsem, ki želijo poslušati. Ena od večjih kulturnih zablod naše civilizacije je prav tako imenovana ljubezen.

Meher Baba je o ljubezni veliko govoril:

»Morje knjig je napisanih o ljubezni, a te vam ljubezni ne morejo podariti. Ljubezen želi dati le sebe. Ničesar ne želi zase. Želi le dajati.

Pa recimo, da imaš ženo, ki jo močno ljubiš – želiš jo imeti zase. Ljubezen, ki jo čutiš do nje je zares velika – niti za trenutek nočeš biti ločen od nje. Če le govori z drugim, se že počutiš izgubljen. Toda to hlepenje po posedovanju obrodi ljubosumje in strah. Ne skrbi te njena sreča, poskrbiš le za svojo sebičnost.

V Božanski Ljubezni pa, o kateri govorimo, sta dve stopnji ljubezni. Na prvi je hrepenenje po enosti z Ljubljenim in seveda, v tej je prisotno hlepenje – želiš postati eno z Bogom. Želiš si Boga. Zedinjenje z Bogom.

Na naslednji stopnji pa si od Ljubljenega ne želiš ničesar več. Zadovoljen si s tem, da ustrežeš Ljubljenemu ne glede na okoliščine. Le to se lahko smatra kot Resnična Ljubezen.«

PRACTICAL SPIRITUALITY, p. 28, John A. GrantCopyright 1985 AMBPPCT

Zakaj blog o Meher Babi?

Z Babo sem se prvič srečala leta 1991. Besedo »srečala« mislim v dobesednem pomenu – zame je bilo to resnično srečanje, čeprav sem zagledala le Njegov fotografski portret. Kaj se je v tistem trenutku zgodilo znotraj mene, bi težko opisala - predvsem zato, ker je tudi zame nerazumljivo. Preplavili so me občutki vzhičenja; sreče pomešane s prepoznavanjem nečesa, kar nisem razumela, niti nisem imela potrebe komurkoli (vključno s sabo) pojasnjevati. Fotografija je visela v kuhinji pri mojih prijateljih R. in J. iz Zagreba in vprašala sem ju, kdo je to. Rekla sta le: »To je Meher Baba.« Prosila sem ju za fotokopijo fotografije. R. mi je naredil dve, ki sem ju kot nekaj najbolj dragocenega odnesla s sabo domov, v Ljubljano. Veliko let sta bili ti dve sliki zame dovolj – poleg knjig »Besede« in »Bog govori«, prevedenih v srbohrvaščino.

Vse od tega prvega trenutka nikoli nisem podvomila Vanj. V svoji intimi se seveda včasih ukvarjam s skrivnostnim vprašanjem, zakaj je Baba tako brezkompromisno vstopil v moje življenje, popolnoma osvojil moje srce in postal neizpodbitna avtoriteta za življenje v celoti (ne le za tisti del, ki ga ljudje običajno označimo kot duhovnost – kot bi lahko bila duhovnost le oaza v puščavi življenja!). V resnici mi za odgovor ni mar. Bolj pomembno mi je, da je Baba moj. Nekomu, ki ga Meher Baba ni pritegnil v Svoj ljubezenski objem, se bo morda ta moj Baba zdel čuden. Tistemu pa, ki je Baba zlezel pod kožo, bo jasno, o čem govorim. Baba je moj, popolnoma moj – ne glede na to, da je od vseh in vsega. Baba je moja največja inspiracija, ko jo potrebujem; izziv ko postanem prevelika ter zavetje, ko se počutim izgubljena. A z leti sem začela v svojem življenju pogrešati ljudi, s katerimi bi lahko podelila svoje najbolj intimne občutke o Njem. No, nekaj malega se jih je sčasoma nabralo okrog mene. To so zdaj zame najbolj dragocena prijateljstva.

Za ta blog sem se odločila, ker v slovenščini Baba skoraj ni prisoten. Doma imam vse Njegove (in o Njem) knjige, ki so izšle srbohrvaščini, kot tudi vrsto izdaj v angleščini. Ker še ne vidim možnosti za prevode teh knjig, si želim, da bi drobce biserov, ki polnijo moje srce, prenesla v slovenščino. Nekaj od prebranega bom poskušala vtkati v bodoče zapise. Morda bodo ti prevodi površni in slabi – naj mi bo to, prosim, oproščeno, v imenu iskrene želje, da Meher Baba seže v srce vseh tistih, ki jim je to namenjeno.

Pa še to: v slovenščini se besede njegov, on ... itd ne pišejo z veliko začetnico. Ko gre za Babo, sem zavestno prezrla to pravilo pravopisa in izbrala angleški način. Zaradi razlikovanja med vsakdanjim in Absolutnim. Slednje pomeni zame vse, kar se tiče Njega. Jaj Baba.